Islamska vzgoja in neenakost spolov

Islamofobija je opredeljena kot sovraštvo do islama in muslimanov. Vendar redki razlikujejo med izrazoma islam in muslimani, saj ljudje muslimane pogosto dojemajo kot homogeno skupino. Posploševanje in strah pred nekom le zaradi njihove vere ni sprejemljivo ter ga ni mogoče v nobenem primeri upravičiti. Muslimofobija je nevaren pojav, proti kateremu se moramo boriti, tako da gradimo mostove med ljudmi prek splošnih vrednot in načel človečnosti, raznolikosti in miru. Izraz muslimofobija nas pripelje do naslednjega vprašanja: kaj je islam in kaj je islamofobija?

Islam je družbeno-politična ideologija. Islamski pravni sistem sestavljata šeriat in fikh. Šeriatsko pravo je dokončno. Izhaja iz Korana in sune. Suna vsebuje navodila, ki temeljijo na življenju preroka Mohameda, medtem ko je Koran čudež islama, božja beseda. Fikh je po drugi strani spremenljiv in islamski učenjaki ga preučujejo ter uporabljajo glede na vprašanja svojega časa. Lahko torej, če na islam gledamo kot na versko in družbeno-politično ideologijo, o tej ideologiji razpravljamo in jo kritiziramo? Namen tega članka ni odgovoriti na to vprašanje, ampak predvsem predstaviti mojo izkušnjo s poučevanjem islama v šolah, kjer je bila verska vzgoja 12 let obvezni predmet.

Spregovorila bom o tem, kako je islamska vzgoja, ki smo je bili deležni v šolah med letoma 1992 in 2004, povezana z normalizacijo spolne neenakopravnosti, ki sem je bila kot ženska deležna vsakodnevno.

En moški je enak dvema ženskama

V osnovni in srednji šoli je bila islamska vzgoja na urniku skoraj vsak dan, izpiti pa so bili pogoj za uspešen zaključek šolanja. Učili so nas, da je v islamu pričanje dveh žensk enako pričanju enega moškega. Lahko seveda rečemo, da je to le črka na papirju. Toda to ni res. To načelo se uporablja tudi v Zakonu o osebnem statusu in v družinskem pravu.

Leta 2014 sem bila na jordanskem sodišču, ker sva z bodočim možem, ki se je spreobrnil v islam, potrebovala poročno dovoljenje. Jordanija ne pozna civilne poroke, zato sva morala pred poroko na sodišču dokazati, da se je spreobrnil. Tam sem bila z očetom in možem in sodnik je zahteval, da dve priči potrdita, da se je moj bodoči mož dejansko musliman. Oče je sodnika vprašal, če je dovolj njegovo in moje pričanje, in sodnik ga je zavrnil. Pojasnil je, da on lahko nastopi kot priča, jaz pa ne smem, ker sem ženska. Očetu je ponudil dve možnosti: 1. lahko pripelje še eno žensko, saj je pričanje dveh žensk enako pričanju enega moškega, pri čemer bi bil on prva priča, jaz in druga ženska pa druga; 2. lahko poišče še enega moškega. Ironično je tujec bolj kot jaz sposoben pričati, da je moj mož musliman, le zato ker je moški.

Moj oče je zelo ponosen na vse svoje hčere. Vse je vložil v nas in dal vse, kar je lahko, da bi nam s sestrami omogočil kar najboljšo formalno in neformalno izobrazbo. Plačal je moja prva potovanja, na katerih sem raziskovala svet in razvijala svoje medčloveške spretnosti. Lahko rečem, da je svoje hčere pozitivno diskriminiral glede na sinove. Mislim, da sta z materjo poskrbela, da bomo pripravljene na svet, za katerega sta vedla, da nas bo diskriminiral, zato ker smo dekleta oziroma ženske. Uspelo jima je, saj smo s sestrami uspešne, samostojne in močne ženske, ki so se pripravljene boriti proti diskriminaciji, namesto da bi dovolile, da nas določa. 

Ženske so dragulji, zato ne morejo potovati ali živeti same, brez moškega, ki bi jih ščitil

Skozi celotno šolanje so nas učili, da ima ženska v islamu posebno mesto. Ženske so dragulji, s katerimi je treba ravnati lepo in jih varovati. To se uporablja za upravičevanje tega, da ženske ne smejo potovati same, ampak morajo biti vedno v spremstvu odraslega moškega, pred katerim se lahko odkrijejo, ne da bi to bilo haram oz. tabu. To je lahko njihov oče, mož, brat, sin, svak ali drug moški, pred katerim se ji ni treba zakrivati, na primer moški, ki ga je dojila ista ženska. Čeprav to načelo ni del prava države, vpliva na družbene norme.

Naivno bi bilo ignorirati naslednje vprašanje: Če je ženska dragulj, ki mora potovati v spremstvu moškega, kaj je potem ženska, ki tega pravila ne upošteva?Voditelj oddaje Shabab Talk, ki jo producira Deutsche Welle, Jaafar je v centru Amana mlade moške spraševal, kaj bi storili, če bi njihove sestre morale zaradi študija ali službe same potovati ali živeti. Številni so bili razočarani nad večino odgovorov, ki so segali od »Ubil bi jo,« »To se ne bi zgodilo,« »Ne sme«, »Seveda ne« do »To ni v skladu s Koranom in besedami preroka Mohameda« in »To ni v skladu z našo tradicijo.« Seveda ta mnenja ne predstavljajo statusa žensk v Jordaniji ali vse mladine v državi z 9,5 milijona prebivalcev. Vendar takšni pogledi obstajajo in zločini zaradi časti so resničnost. Toda namesto razčlovečenja teh mladih moških bi se morali ukvarjati z glavno težavo, ki izhaja iz verskega pouka v otroštvu. Ali se bomo še naprej pretvarjali, da so to le slabi moški v moški družbi?

»Kaseyat Areyat!«

Pozimi 2005 sem se s spuščenimi lasmi sprehajala po študentskem naselju v jopiču in kavbojkah. Mimo mene sta šli dve študentki v črnih burkah in ena od njiju se je ozrla name ter zašepetala »Kasyat Areyat« dovolj glasno, da sem jo slišala. Želela sem se obrniti in ji kaj reči, vendar sem se takrat spomnila, kje in kdaj sem prvič slišala ta izraz, in se odločila z nasmehom nadaljevati pot.

Prvič sem to frazo slišala v osnovni šoli, ko nam je učiteljica povedala zgodbo Isra in Miradž o noči, ko je nadangel Gabrijel preroka popeljal skozi sedem nebes. Na poti navzgor je prerok Mohamed videl nage ženske, obešene za lase. Ko je vprašal o njih, mu je angel pojasnil, da so to ženske, ki so bile v življenju sicer oblečene, vendar še vedno nage, zato jih je Bog kaznoval. To se imenuje Kasyat Areyat. To me spomni na obisk javne plaže, ko sem, oblečena v kavbojke in majico, opazovala razposajene moške in fante, ki so tekali naokrog in plavali v kratkih hlačah. Če smo natančni, hlačah do kolen. Učili so nas namreč tudi, da moški ne sme razkazovati predela med popkom in koleni. Kljub temu pa sem si mislila, kako privilegirani so, saj lahko uživajo v sončnih žarkih, ki jih božajo po trebuhih in hrbtih. Videti so bili dosti svobodnejši od mene.

V šoli so nas učili, da je prerok Mohamed svoji najmlajši ženi Ajši rekel, da ženska, ko dobi menstruacijo, ne sme razkrivati nobenega dela svojega telesa razen rok in obraza. To lahko pojasni, zakaj za mano žvižgajo in me zmerjajo, če sem oblečena v kratko majico in kavbojke. Če je Bog, v katerega verujemo, ženske, ki so se oblačile v oprijeta ali pomanjkljiva oblačila, obesil gole za lase, kako potem lahko zahtevamo spoštovanje od sledilcev tega Boga, ki je sovražen do žensk, ki svojega telesa nimajo za tabu?

Zaključek

Svoje kratko razmišljanje bi zaključila z mislijo, da dejanj ljudi ne bi smeli obsojati, ne da bi pri tem poznali izobraževalni sistem in drugo, kar jih je privedlo do tega. Če pomislim na lastno izkušnji, bi staršem, šolam in učenjakom svetovala, naj bodo vsaj kritični in pomagajo razviti fikh, tako da bomo lahko modernizirali svojo družbeno-politično ideologijo in tako sledili napredku ter omogočali samoizpolnitev. Pri tem se je treba vprašati, zakaj verska vzgoja ne more biti že od začetka kritična. Zakaj ne bi razpravljali, namesto da pomnimo? Zakaj ne bi spodbujali sekularnosti, vero pa obravnavali kot osebno duhovno zadevo?

Sem arabska muslimanska ženska. Nisem in ne želim biti tvoj dragulj. Želim biti svobodna in enaka ostalim ljudem, ne da bi me pri tem oropali mojega bistva in identitete. Pregovor pravi: »Če izobraziš moškega, izobraziš posameznika, toda če izobraziš žensko, izobraziš družino (narod).« Vendar pa dejstvo, da sem ženska, ne samodejno pomeni, da sem odgovorna za vzgojo naroda. Vzgoja novih generacij je skupna starševska odgovornost. Torej: »Izobrazi dekle in izobrazil boš človeka.« Bodi, kar si, in meni dovoli, da sem taka, kot sem. Svobodne bomo, ko bomo imeli dovolj voditeljic, ko bomo Boga lahko ponosno nazivali z ona, on ali mi. Morda bi bile svobodne, če bi Bog poslal kakšno prerokinjo.

***

Samar Zughool je raziskovalka feminističnih gibanj in politik v razvijajočih se demokracijah. Z odliko je zaključila magistrski študij na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, na jordanski državni univerzi pa je diplomirala iz francoskega jezika in literature. Je izobraževalka in vodja projektov na področju medkulturnega učenja.

Če bi želeli razpravljati o mojem članku ali želite komentirati, mi pišite na: samar.mediator@gmail.com.